ZAKONODAJA

photo

Številni evropski supermarketi in podjetja za pridelavo sadja imajo finančne koristi od dejavnosti izven EU (sem sodijo tudi plantaže tropskega sadja), vendar se z najemanjem podizvajalcev ter uporabo podružničnih podjetij ali dobaviteljev izogibajo odgovornosti za svoj vpliv na zaposlovalne pogoje, raven plač in okoljske prakse.

Podružnična podjetja in po podizvajalci pogosto kršijo delavske pravice in okoljevarstveno zakonodajo. Ljudje, ki so bili prizadeti zaradi nepravičnih praks podjetij, imajo pogosto le malo možnosti za uveljavljanje svojih pravic v svoji državi ali v državi, kjer ima podjetje sedež. Poleg tega so ljudje zaradi izpostavljanja lahko deležni ustrahovanja ¬¬–delavca lahko na primer odpustijo samo zato, ker se je pridružil sindikatu.

Naloga vsake države je, da s sprejemanjem in izvajanjem zakonov, ki zagotavljajo, da ekonomske dejavnosti vzdolž oskrbovalne verige nimajo negativnega vpliva na skupnosti v državah pridelovalkah, podjetja prisili k prevzemu odgovornosti. Žal ima le peščica držav (npr. Francija) vsaj minimalne pravne inštrumente, s katerimi lahko delno prisilijo podjetja, da pazijo na družbeni in okoljski vpliv svojih aktivnosti.

Kaj smo že naredili?

Na mednarodni ravni so bili sprejeti ukrepi, ki se spoprijemajo z vlogo in odgovornostjo zasebnega sektorja na področju trajnostnega razvoja in odprave revščine. Takšni primeri so Smernice OECD za multinacionalke, konvencije in deklaracije ILO, Mednarodna listina o človekovih pravicah ter Vodilna načela ZN o podjetništvu in človekovih pravicah. Kljub temu, da predstavljajo te iniciative pomemben korak k sprejemanju odgovornosti korporacij ter da jih podpirajo države, ki so jih sprejele, pa obstaja le malo pravnih inštrumentov, s katerimi bi lahko prisilili podjetja, da spoštujejo dogovorjene standarde. Prav tako ti ukrepi ne nadomeščajo ustreznih pravno zavezujočih prepisov o dejavnostih multinacionalnih podjetjih. Zato je nujno, da države, v sodelovanju z civilno družbo in neodvisnimi sindikati, prilagodijo pravno zavezujočo zakonodajo na nacionalni, regionalni in mednarodni ravni.

Trgovske verige

V številnih evropskih državah že obstajajo pomisleki glede prevelike kupne moči. Nekatere države so se z nepoštenimi praksami trgovanja skušale spoprijeti z uvajanjem zakonov, ki na primer regulirajo odnose med dobavitelji in trgovci, prepovedujejo prodajo pod ceno, plenilske cene in cenovno diskriminacijo, ter zmanjšujejo odvisnost v trgovskih odnosih.

Takšne nacionalne pobude predstavljajo pozitiven premik k reševanju problema nepoštenih trgovinskih praks, ki se lahko pojavijo kot posledica neravnotežja moči med trgovci in dobavitelji.

A vpliv teh pobud je zaradi mednarodne narave nabave in prodaje omejen. V Evropi trgovino na drobno obvladuje majhno število verig supermarketov. Čeprav obstaja zakonodaja proti monopolom, ki naj bi preprečevala, da veliki proizvajalci izkoriščajo nadvlado na trgu, pa v EU ni predpisov, ki bi bili posebej namenjeni omejevanju zlorab kupne moči večjih trgovcev.

Prodajalci na drobno vedno bolj postajajo »vratarji«, ki kmetom in dobaviteljem otežujejo edini pravi dostop do potrošnikov.

Več o tej temi