IZZIVI

Worker with a sack of ammonium sulphate

Spodaj je naštetih nekaj primerov kršenja delavskih pravic ter povzročanja okoljske škode v pridelovalni industriji banan, ki so značilni za pridelavo tropskega sadja na splošno.

Delavske pravice in pogoji dela

V kakšnih pogojih delajo delavci, ki gojijo in pobirajo naše banane?

Delavci migranti

Delo na plantažah banan v nekaterih državah, npr. v Dominikanski Republiki in Kostariki, opravljajo migrantski delavci, katerih delavske in druge družbene pravice so pogosto kršene ali pa sploh niso upoštevane. Veliko delavcev ima podjemno pogodbo, saj si delodajalci tako zagotovijo cenejšo in fleksibilnejšo delovno silo, delavci pa se veliko težje organizirajo v sindikat.

Delavke

Delavke so še posebej ranljive, saj pogosto delajo 14 ur dnevno brez plačila nadur, brez upoštevanja svobode organiziranja ter brez spoštovanja njihovih pravic. Če so noseče, jih odpustijo, pred porodom in po njem jim ne zagotavljajo materinskih pravic, pogosto pa so tudi žrtve spolnega nadlegovanja na delovnem mestu. Delavke v državah, kot sta Ekvador in Kostarika, predstavljajo samo 13 % vseh zaposlenih, saj v očeh delodajalca predstavljajo višje stroške in tveganja.

Sindikati in delavske pravice – pomen neodvisnega glasu

V nekaterih državah, ki izvažajo banane, je v sindikate včlanjenih zelo malo delavcev, predvsem zaradi proti-sindikalnih ukrepov s strani vlad in multinacionalnih podjetij, ki prodajajo banane. V Gvatemali delavci delajo v najtežjih pogojih, pogosti so diskriminacija, nasilje in celo umori. V Kostariki podjetja za pridelavo banan uporabljajo termin »Solidarismo«, s katerim nadomeščajo neodvisne sindikate in tako spodkopavajo prizadevanja legitimnih predstavnikov delavcev.

Delavski zakoni (kot je na primer pravica do članstva v neodvisnem sindikatu) so kljub temu, da so jih potrdile vlade držav v razvoju, kršeni tako na državni kot na mednarodni ravni. V zadnjih letih se s certificiranjem nasadov banan delavski standardi vse bolj privatizirajo.

Za kakršno koli realno izboljšanje delovnih pogojev pa je potrebno delavcem najprej zagotoviti pravico do združevanja v sindikate in jim tako omogočiti kolektivna pogajanja in posledično zagotavljanje spoštovanja pravic s strani delodajalca.

Okolje

Pridelava banan je lahko okolju zelo škodljiva – želiš izvedeti, zakaj?

Večino banan za potrebe evropskega trga vzgojijo na nasadih v Latinski Ameriki, čedalje več pa tudi v Afriki. Intenzivne metode pridelave povečajo produktivnost, a povzročajo resno okoljsko škodo:

  • onesnaženje vodnih virov,
  • porabo ogromne količine vode,
  • erozijo prsti,
  • povečano možnost poplav,
  • krčenje gozdov in uničevanje habitatov,
  • zmanjšanje rodovitnosti zemlje, ki zahteva veliko količino gnojil.

Zakaj na plantažah uporabljajo kemikalije?

Nasadi bananovca so monokulture, to pomeni, da na določenem območju raste samo ena vrsta pridelka. 97 % banan, ki jih prodajajo na mednarodnem trgu, je vrste Cavendish. Zaradi pomanjkanja genetske raznolikosti je rastlina zelo dovzetna za škodljivce, plesen in druge bolezni. Posledično je potrebno uporabljati vedno večje količine vedno bolj strupenih pesticidov. Večina lastnikov plantaž nameni več denarja za nakup agrokemičnih dodatkov kot za plačilo delovne sile. Gnojila in pesticidi onesnažujejo vodne kanale in tako ubijajo ribe in na splošno uničujejo življenje v vodi, tudi koralne grebene. Nespametno hranjene kemikalije pronicajo v zemljo in vodne vire. Onesnažena voda se nato uporablja za pitje, kuhanje in umivanje.

Tudi pri pridelavi ananasa gre v večini primerov za monokulturne nasade, ki so v lasti majhnega števila državnih in mednarodnih podjetij za pridelavo sadja. Pridelovalci uporabljajo pri gojenju ananasa 10–15-krat več herbicidov kot pri drugih pridelkih. Uporaba toksičnih pesticidov je še posebej nevarna v območju deževnega gozdu, kjer močan dež spira strup v bližnje vodotoke ter onesnažuje vodne vire, ki so od nasada oddaljeni manj kot 100 metrov.

Nevarnosti uporabe agrokemičnih izdelkov

Agrokemikalije se nanašajo ročno in z razprševanjem iz zraka. Ocenjujejo, da kar 85 % razpršenih kemikalij iz zraka ne pristane na pridelku, temveč onesnaži širše območje in škoduje tudi delavcem, njihovim domovom in hrani. Zakoni, ki prepovedujejo prisotnost delavcev na polju med škropljenjem, so nenehno kršeni. Negativni učinki uporabe agrokemikalij na zdravje plantažnih delavcev in lokalnega prebivalstva so številni in dobro dokumentirani, med resnejše uvrščamo depresije, probleme z dihanjem, rakava obolenja, splave ter nepravilnosti ob rojstvu.